Slikarstvo po številkah – akt

Figurativni akt zahteva natančnost, ki je v krajinskem slikarstvu ni: že najmanjša napačno upodobljena proporcija je takoj opazna, celo neizkušenemu gledalcu. Komplet za slikanje aktov po številkah ohranja to zahtevo po natančnosti, hkrati pa odpravlja oviro, ki jo predstavlja pripravljalna risba. Vsako oštevilčeno področje ustreza natančni tonski vrednosti na koži, kar omogoča upodabljanje senčnih prehodov, ne da bi bilo treba več let študirati anatomijo.

Slikanje polti: sence in odtenki človeškega telesa

Težava pri upodabljanju akta ni v obrisih telesa, temveč v barvi kože sami. Koža, osvetljena od spredaj, uporablja le 3 do 4 tone; v stranski svetlobi slikar dela s 6 do 8 odtenki, da ponazori prehod od svetlobe do sence pod ključnico ali kolenom. Kompleti upoštevajo to načelo tako, da ločeno oštevilčijo območja neposredne svetlobe, polsence in čiste sence, z odtenki, ki so pogosto podobni rumeni okri, naravni sienski zemlji in žgani senci – tem trem pigmentom, ki so se v slikarskih delavnicah uporabljali za upodabljanje polti pred prihodom sintetičnih akrilnih barv. Rezultat preprečuje ploski učinek, ki izdaja slabo obvladan akt, pri katerem je vsa koža obarvana z enako enotno barvo.

Ženski akt, moški akt, par: tri različne kompozicijske logike

Ženski akt tradicionalno izkorišča krivine in zasuk prsnega koša, pozo, ki jo je Ingres leta 1814 pripeljal do skrajnosti v delu Velika odaliska, kjer ima hrbtenica več vretenc, kot jih ima v resnični anatomiji, da bi poudaril vijugavost. Moški akt se bolj opira na mišično strukturo in linijo ramen, s poudarjenimi kontrasti svetlobe in sence na kostnih predelih: ključnici, kolenu, gležnju. Akt z dvema likoma prinaša dodatno zahtevo, in sicer ravnovesje mas med obema telesom ter skladnost skupnega vira svetlobe – to je naloga, ki jo kompleti za pare rešujejo tako, da območjem stika med obema likoma dodelijo skupno številko sence.

Zgodovina akta, ki presega zgolj estetsko vprašanje

Akademski akt, ki so ga poučevali v ateljejih 19. stoletja, je služil natančnemu cilju: izuriti oko za proporce, preden se lotiš katere koli druge teme, portreta ali pokrajine. Ta hierarhija se je sesula leta 1863, ko je Manet na pariškem Salonu razstavil Olympio in sprožil škandal, ne zaradi golote same po sebi – ta je bila namreč že sprejeta v mitoloških prizorih –, ampak zato, ker je modelka gledala gledalca naravnost v oči, s čimer je akt iztrgala iz njegove alegorične vloge. Če danes tovrstno kompozicijo ponovimo po številkah, lahko od znotraj razumemo, zakaj izbira pogleda ali drže popolnoma spremeni branje slike, kar sega daleč onkraj zgolj mešanja barv.

Izberite format in začnite brez predhodnih izkušenj

Najbolj primerni formati za akt so med 40×50 cm in 50×70 cm: pri velikostih pod 30×40 cm prehodi med odtenki kože izgubijo jasnost, ker ni dovolj površine za razporeditev tonov. Vsak komplet vsebuje predrisano platno, oštevilčene lončke z akrilnimi barvami, dva ali tri čopiče različnih velikosti (tanek za obrise obraza in rok, širši za polne površine kože) ter nosilec za pritrditev.

• Začetniki: začnite z aktom v profilu, ki je manj zahteven v perspektivi kot poza od spredaj ali v treh četrtinah
• Izkušeni slikar: raje izberite motiv para ali poziranje v protisvetlobi, ki zahteva več odtenkov sence

Za format 40 x 50 cm računajte med 8 in 15 urami dela, razporejenimi na več sej, saj barva kože običajno zahteva dva do tri sloje, da enakomerno prekrije platno, ne da bi se pod njim videle oštevilčene črte.