Slikarstvo po številkah – pokrajine

Kolekcija slik po številkah: pokrajine združuje prizore, ki se najpogosteje pojavljajo v zahtevah ljubiteljev: obala, zasnežene gore, podeželje in počitniške hišice. Vsako oštevilčeno platno prikazuje kompozicijo, razdeljeno na območja, od katerih je vsako povezano z oštevilčenim lončkom akrilne barve. Najbolj prodajani format ostaja 40 x 50 cm, ki predstavlja kompromis med vidnimi podrobnostmi in razumnim časom izdelave, ki traja med 15 in 25 urami, odvisno od števila območij, ki jih je pri teh modelih pogosto med 30 in 50.

Izberite morsko, gorsko ali podeželsko pokrajino

Sončni zahod na plaži zahteva obvladovanje prehodov: oranžna, roza in vijolična barva se pogosto prekrivajo na treh do štirih sosednjih območjih, zaradi česar je rezultat bolj občutljiv na napake pri mešanju barv kot enotno modro nebo. Pokrita z snegom gorska pokrajina pa ravno nasprotno igra na izrazite kontraste med belo, sivo in hladno modro barvo, kar je lažje za prvo sliko. Prizori koč pod snegom prinašajo dodatno težavo: osvetljena okna in dim iz kamina zahtevajo natančne poteze s čopičem št. 0 ali št. 1.

Za pravo izbiro so pomembna tri merila:

• Število oštevilčenih območij: manj kot 30 za začetnika, več kot 50 za nekoga, ki je že dokončal dve ali tri slike
• Prisotnost neprekinjenih prehodov (morje, nebo) v nasprotju z enotnimi barvnimi površinami (gore, arhitektura)
• Velikost platna: 30 x 40 cm za steno v pisarni, 50 x 70 cm za dnevno sobo

Pokrajina, žanr, ki je bil v slikarstvu priznan šele pozno

Pokrajina je stoletja zasedala ozadje slikarstva, preden je postala samostojna tema. Kitajska tradicija shan shui, ki se je pojavila v 6. stoletju, jo je že takrat obravnavala kot samostojno temo, osredotočeno na gore in vodo. V Evropi je bilo treba počakati na renesanso, da je naravna kulisa pridobila na pomenu, čeprav je bila še vedno podrejena bibličnim ali mitološkim prizorom v ospredju. Žanr je bil uradno priznan šele v 16. stoletju, potrebnih pa je bilo še dvesto let, da se je resnično uveljavil kot glavna tema.

Preobrat je prinesla romantika konec 18. stoletja. Gibanje je pokrajino razdelilo na tri pristope: slikovito, ki poudarja divjo naravo; bukolično, osredotočeno na podeželje, ki ga je udomačil človek; in vzvišeno, ki prikazuje naravo kot silo, ki presega človeka. Slika »Lavina v Alpah«, ki jo je leta 1803 naslikal Philippe-Jacques de Loutherbourg, ponazarja ta zadnji pristop: gora, ki na platnu popolnoma zasenči vsako človeško prisotnost. Stoletje kasneje sta Claude Monet in impresionizem pozornost preusmerila s podrobnosti na splošno vzdušje: svetloba in barva sta pomembnejši od natančnega obrisa drevesa ali pečine.

Od slikarskega stojala do kompleta za slikanje po številkah – pokrajina

Slikarstvo po številkah ni nikakršna nova modna muha. Postopek je leta 1950 izumil Dan Robbins, takratni zaposleni pri Maxu S. Kleinu v podjetju Palmer Paint Company. V štirih letih se je v Združenih državah pod blagovno znamko Craft Master prodalo več kot 12 milijonov kompletov. Načelo se od takrat ni spremenilo: predhodno natisnjeno platno z oštevilčenimi obrisnimi črtami, lončki z akrilno barvo, ki ustrezajo vsaki številki, in čas sušenja od 20 do 30 minut med dvema slojema.

Pri slikanju rečne pokrajine ali obmorskega mesta je pomemben vrstni red barvanja: najprej območja ozadja (nebo, morje, oddaljene gore), nato elementi v ospredju (čolni, fasade, drevesa) in na koncu podrobnosti s tankim čopičem. Ta vrstni red preprečuje, da bi svetlo barvo nanesli na že posušen temen del, kar je najpogostejša napaka pri začetnikih. Končano pokrajinsko platno se po sušenju obesijo, brez obveznega lakiranja, čeprav mat lak več let bolje ščiti pred prahom.